Zakon narave

Tokratni članek podaja osebno izkušnjo, ki sem jo imela v Indiji, na svojem potovanju do resnične sreče. Na to pot sem se odpravila pred nekaj leti, ko sem bila popolnoma nezadovoljna z življenjem, ki mi je ponujalo v obliki materialnih dobrin vse, kar sem si zaželela. Kljub temu me ni moglo nič razveseliti ali osrečiti. Resnično sem želela vedeti, kaj je potrebno storiti, da bi lahko začutila srečo, o kateri je bilo toliko govora!


Soočenje z bolečino kot ključ do rešitve problema
Takoj na začetku potovanja sem si na enem izmed tečajev joge v Indiji močno poškodovala kolena. Moj učitelj je bil zelo strog in me je spodbujal, da vadim vsak dan več, dokler bolečina ni bila tako močna, da nisem mogla niti hoditi. Ponoči bi lahko kričala od bolečin, ki so bile prisotne tudi v spodnjem delu hrbta. Še nikoli v življenju se mi ni zgodilo, da od bolečin ne bi mogla spati. 

Bolečina je največkrat odraz našega psihičnega stanja
Takrat sem se znašla v hiši starejšega jogija, ki se je odločil, da me nauči joga terapije. Hitro sem dojela, da je velik del vzroka za moje bolečine v stresu. Glede na nasvete učitelja je obstajala možnost, da bolečine izginejo v primeru znižane stopnje stresa, pod katerim se je kljub nestresnemu okolju in veliko joge znašlo moje telo. Začenjala sem razumeti, da se stres lahko pojavi tudi v času počitka in dopusta, če je naš um preveč aktiven.

Tako mi ni preostalo drugega, kot da začnem z zavestnim načinom sproščanja svojega uma in telesa. Vsak dan sem dve uri dnevno ležala in izvajala vaje zavednega spanja kot tudi veliko drugih dihalnih vaj. Nisem verjela, da bom še kadarkoli lahko aktivno izvajala jogo ali akrobacije, ki so mi bile tako pri srcu. Nekaj, kar sem oboževala, je odhajalo iz mojega življenja. Nikakor nisem mogla razumeti, kako naj ljudi učim jogo, če sama ne zmorem redno vaditi. 

Sprememba se zgodi, ko smo pripravljeni spustiti pričakovanja in stare vzorce razmišljanja
Po večdnevnem notranjem boju, joku in bolečinah sem se odločila spustiti stare vzorce o pomenu zunanjega izgleda in fizične zmogljivosti za učenje joge. Sprejela in sprijaznila sem se z nastalo situacijo. Šele ko sem se popolnoma predala in se je moje telo sprostilo ter pozabilo na pričakovanja o moji fizični pripravljenosti in perfektnosti vsake od jogijskih poz, so bolečine počasi začele popuščati.

Kmalu sem lahko spet hodila, moje telo se je začelo zdraviti. V celotnem obdobju nisem pojedla niti ene tablete niti uporabljala naravnih pripravkov ali zelišč. Bolečina, ki je prišla tako iznenada, je tudi odšla. Popolnoma sama. Vse, kar sem morala storiti, je bilo, da sem jo opazovala, se zavedala trenutka, v katerem sem, sproščeno in zavedno dihala v vsakem trenutku svoje bolečine. Brez želje po tem, da le-ta izgine ali ostane. 

V življenju lahko do sprememb pomagamo le sebi
Zavedno dihanje, sprostitev in meditacija so tako postali osnovni del mojega vsakdana. Že štiri tedne kasneje sem se lahko udeležila 10-dnevnega programa Vipassane – meditacije v tišini, kjer sem ves čas sedela in meditirala s prekrižanimi nogami. Niti enkrat nisem čutila bolečin v kolenih. Še danes si ne znam razložiti, kako je to bilo mogoče. Bolečina je izginila.

To je bil trenutek, ko sem spoznala, da v življenju ne moremo nikomur pomagati, da ozdravi. Lahko ga le spodbudimo ali opomnimo, da sprejme in samo opazuje zakone narave, namesto da bi s svojimi vzorci reagiral nanje. S tem ko reagiramo, ustvarjamo dodatno dramo, ki se nato kmalu poleže, saj zakon narave zagovarja konstantno spremembo. 

Sami si ustvarjamo svojo realnost
Program Vipassane mi je omogočil srečanje s svojim umom in spoznati moč njegovega vpliva na moje življenje. Tik pred koncem programa mi je med meditacijo močno zaspala noga. Opozorili so nas, da naj se med meditacijo ne premikamo in samo opazujemo naravni tok dogajanja. Ko se je otopelost razlezla do kolen, so se vrnili stari vzorci v obliki občutkov strahu pred izgubo noge, kot tudi, da ne bi mogla več hoditi.

Ponovila se je že znana situacija. Šele ko mi je uspelo pozornost popolnoma usmeriti nazaj na trenutno dogajanje in dihanje, se je v nekem trenutku bolečina spremenila v občutek ugodja, nato pa se je občutek otrplosti v nogi počasi razblinil, brez da bi nogo premaknila ali karkoli storila. To je bil zelo praktičen primer, ki mi je pokazal, da resnično ne potrebujemo reakcije, da bi prišlo do sprememb.


Praktična tehnika za umirjanje misli

Najdimo miren prostor, kjer se dobro počutimo. Sedimo zravnano, dihamo sproščeno, ne kontroliramo dihanja. Samo opazujemo svoje dihanje. V kolikor se začnejo pojavljati misli, pozornost preusmerimo nazaj na svoje dihanje.

Ko smo umirjeni in sproščeni, si v spomin prikličemo dogajanje zadnjega dne ali tedna. Spomnimo se dogodkov, v katerih smo si želeli, da se ne bi končali, kot tudi dogodkov, za katere smo si želeli, da bi čimprej minili. Samo ozavestimo te dogodke.

Nauk tehnike uporabljajmo tudi v praksi
Naslednjič, ko se bomo znašli v podobni situaciji, in si bomo želeli, da se dogodek ali stanje čimprej konča, pozornost preusmerimo na dihanje in se zavemo trenutka, v katerem smo. Pozabimo, da je dogajanje neprijetno. Samo ostanimo v trenutku in opazujmo, kako se dogajanje okoli nas spreminja samo od sebe. Podobno storimo tudi v primeru, ko si želimo, da se dogodek ali občutek ne bi končal.

Zavračanje neprijetnega in potreba po prijetnem predstavljata le dva načina reakcije na naravni tok dogajanja. Namesto da reagiramo, samo sprejmimo trenutek in ostanimo povezani s svojim dihanjem. Tak način sprejemanja realnosti nam bo pomagal k bolj lahkotnemu, sproščenemu in srečnemu življenju.


Nikoli ne zamudite najnovejše zgodbe in informacij!