Sacred Source

Ganges. Ena najbolj svetih rek na svetu. Njena voda je ostala živa skozi stoletja, medtem ko so znanstveni testi dokazali njene pozitivne učinke na človeško telo. Sveta reka, mati vseh rek in ljudi. Sposobna je čudežno ozdraviti skrbi in bolezni. Pred desetimi leti sem obiskala njeno delto, kjer se izliva v morje in končno je prišel čas, da obiščem njen izvir.


Ni naključje, vsak človek vstopi v naše življenje z razlogom
Ko sem po krajšem premoru sredi 12-urnega potovanja stopila nazaj na avtobus, se je nekaj spremenilo. Avtobus je bil napolnjen z menihi, oblečenimi v bele, oranžne in rdeče halje. Ko smo nadaljevali vožnjo, me je kot magnet vleklo, da se ozrem čez ramo. Ko sem se obrnila, se je moj pogled zazrl naravnost v gole prsi, na katerih je počival obesek v obliki kovanca s podobo figure, za katero sem verjela, da je bil moj guru ali duhovni učitelj. Zavit v belo bombažno krpo, s svojim dolgimi lasmi, ki so mu pokrivali obraz, se je zdelo, da je v globokem spancu. Kmalu sem opazila pogled drugega meniha, medtem ko sem z odprtimi usti zrla v spečega meniha za seboj. Zdrznila sem se, se obrnila naprej in se sama pri sebi smehljala dogodku, poleg tega pa istočasno skušala pozabiti, kar se je pravkar zgodilo; pa vendar nisem mogla nehati razmišljati o njem.

Avtobus se je nenadoma ustavil ob strani ceste in izstopili smo, da bi videli, kaj se dogaja. Medtem ko sem strmela v reko in sanjarila, se je pred mano pojavil menih, v katerega sem se še pred nekaj trenutki buljila. Nisem mogla preko sebe in sem pokazala na kovanec na njegovih prsih: "Kdo je to?"
Pogledal me je: "To je moj guru – Baba Gorakh Nath."
Še nikoli nisem slišal za tega učitelja, zato sem se nasmehnila: "Ah, OK; mislila sem da je Babaji – moj guru."
Besede, ki so prihajale iz mojih ust, so mi zvenele tuje, zato sem prenehala govoriti za nekaj časa. Stala sva v tišini in zaželela sem si, da bi lahko potovala z njim. Nisem vedela, od kod točno se je vzela ta želja, v njegovi družbi sem se počutila domače. Pretrgala sem tišino in vprašala: "Kam potuješ?"
Pogledal me je: "Jaz grem v Gangotri. Ti?"
"Tudi jaz." Na svoje veliko presenečenje sem zaslišala sebe, kot da to ne bi bila jaz: "Bi me vzel s seboj? Mislim da kot turistka potrebujem vodiča."
Nasmehnil se je. Pogledal me je v oči in dejal: "Poglej, Ganges je moja mati, nebo je moj oče." Prekinil je stavek in nadaljeval: "Si ti moja hči?"
To je bil prelomni trenutek, ko se je zgodilo nekaj nenavadnega, kot da se je nekaj premaknilo v meni. Stala sem kot vkopana, še vedno zazrta v njegove oči. Moje misli so bile popolnoma prazne. Čutila sem popolno predajo, kot da sem prazen list papirja. Celo pozabila sem na svojo odlično angleščino in odgovorila: "Da, jaz tvoja hčerka."


Da bi prejeli, je potrebno najprej vprašati
Ko smo prispeli v Gangotri, nisem verjela, da se mi bo menih resnično pridružil. Nikakor nisem želela biti vsiljiva, zato sem čakala, da on naredi prvi korak. Pristopil je k meni in me vprašal, če bi morda želela udobno hotelsko sobo. Stala sem na mestu, medtem ko sem v sebi začela čutiti ogromen val ljubezni, ki mi je bil tuj: "Ne, želim si samo, da sem, kjer si ti. Rada bi živela kot menih." Pogledal me je in se samo nasmehnil.

Naročil mi je, da počakava fanta iz Japonske, s katerim sta skupaj potovala vse od njegovega samostana. Obljubil mu je namreč, da mu bo na potovanju stal ob strani. Vendar pa ga je fant samo hladno odrinil in dejal, da ne potrebujejo njegove pomoči ter da ga izvir reke Ganges ne zanima. Babaji (tako sem klicala meniha) je pogledal fanta kot da bi ga blagoslovil in brez besed odšel.

Ker smo bili na 3400 metrih in se je bližal večer, se je počasi začelo hladiti, vendar je on še vedno bil odet le v belo krpo in obut v sandale, kot če bi bila vroča poletna noč.
"Babaji, kako to, da te ne zebe?"
Pogledal me je in se nasmehnil: "To je božji dar. Jaz sem njegov služabnik. Karkoli me prosi, prisluhnem in storim. Podobno, on posluša mene in mi ponudi tisto, kar potrebujem. Si ga kdaj prosila za tak dar?"
Obstala sem na mestu in se še nikoli nisem počutila bolj neumna, saj v resnici res nisem nikoli niti pomislila, da je možno zaprositi za kaj takega!
"Zaprosila bom nocoj," sem obljubila.

Večina naših zaznav je le iluzija
Dodeljena mi je bila najbolj čista soba, kar sem jih kadarkoli imela v Indiji. Vendar pa v tej sobi ni bilo sten, temveč le lesene plošče, ločene s špranjami. To je bil trenutek, ko sem spoznala, da bo noč zelo mrzla in ni mi preostalo drugega, kot da Boga resnično prosim za darilo.

Ko sva se vračala z večerje, sva na ulici srečala indijske turiste, s katerimi smo se srečali že v prejšnji vasi. Po prijetnem klepetu so me pogledali in vprašali, če že imam vodiča do izvira reke Ganges. Nasmehnila sem se in pokazala na Babajija. Takoj sem zaznala njihove obsojanja polne poglede, nekateri so se med seboj v hindujskem jeziku začeli celo šaliti na njegov račun, medtem ko mi je tretji odvrnil, da je ta človek norec. Jaz pa sem samo stala tam, popolnoma mirna, brez misli, napolnjena z občutkom ljubezni in z nasmehom na obrazu. Kot da nisem slišala njihovih besed. Pogledali so me, kot da se je tudi meni zmešalo in odšli.

To je bila najhladnejša noč v mojem življenju. Pokrita sem bila s štirimi odejami, napolnjenimi z ovčjo volno in oblečena v vse obleke, kar sem jih imela s seboj. Celo noč se mi je zdelo, kot da sem pri popolni zavesti, kljub temu da nisem bila popolnoma budna. Moje telo se je od vročine potilo, medtem ko mi je um pošiljal sporočilo, da je hladno. Začela sem se tresti in nenadoma sem spoznala, da mojemu telesu dejansko sploh ni hladno. Napaka je bila v informaciji, ki je bila poslana v možgane. Vse, kar sem morala storiti, je bilo spremeniti sporočilo. Od te noči pa do danes nisem več čutila mraza tako ekstremno kot v preteklosti. To je najverjetneje bilo božje darilo.


Ko resnično verjamemo v nekoga, tega nič in nihče ne more spremeniti
Naslednje jutro sem se zbudila polna energije, kot da sem spala 12 ur v najboljši postelji. Prekipevala sem od navdušenja, čutila nisem nobene bolečine, ni me zeblo niti nisem bila utrujena. Odpravila sva se v tempelj. Babaji mi je prepovedal kakršnokoli denarno dajatev. "Ko greš v tempelj, poklekneš pred božanstvom in za nekaj tako naravnega ni plačila!" Njegove besede so mi dale potrditev, da je vse, kar sem verjela o Bogu in spiritualnosti, bilo prav.

Najina pot do izvira Gangesa se je pričela. "Jedla bova, ko prispeva na cilj," je odločno rekel in nisem upala odvrniti ničesar. Še vedno sem bila pod vtisom dogodkov v templju. Ko sva prispela do kontrolne točke, naju je uradnik ošinil z osupljivim pogledom, preveril moje zavarovanje in me vprašal: "Kje je tvoj vodnik?" Kot da ni bilo jasno, sem ga pogledala in se nasmehnila: "Pa smo spet tam," sem pomislila pri sebi. "Še ena oseba, z ironičnim izrazom na obrazu, ki vame zre, kot da sem znorela." Ničesar nisem odgovorila, temveč samo ponosno pokazala na Babajija.
"Baba? To je tvoj vodnik?!" je odvrnil uradnik.
Nisem mogla zadržati smeha, saj sem že bila navajena nečimrnih pogledov, kadarkoli sem se prikazala z Babajijem. Vendar uradnik ni imel izbire reči karkoli drugega. Indijci so po naravi zelo verni in še posebej vraževerni, tako da nikoli ne bi upali dvomiti v meniha. S široko odprtimi usti in kratkim prikimavanjem z glavo naju je pustil nadaljevati pot.

Da lahko čutimo neprekinjeno radost, ji je treba dovoliti, da se prebudi v nas samih
Sledila sem mu v tišini in z nasmehom na obrazu. V moji glavi ni bilo misli. Zrak je bil čist in gorski vrhovi so se kopali v zlatih žarkih jutranjega sonca. Med potjo sva komaj izrekla kakšno besedo. Vsake toliko sva se ustavila, osvežila z izvirsko vodo, uživala v vetru in soncu ter tu in tam naredila kakšno fotografijo. V teh trenutkih nisem potrebovala ničesar drugega. Bilo je dovolj, da je bil poleg mene in moje srce je razbijalo v drugačnem ritmu. Nikomur do tedaj ni uspelo v meni prebuditi takega občutka sreče. Bilo je božansko in je popolnoma nemogoče z besedami opisati, kaj se je dogajalo v meni. Bila sem srečna. Sreča, ki sem jo iskala tekom celotnega življenja, je bila tam z mano.

Tu in tam se je obrnil nazaj, me pogledal naravnost v oči in vprašal: "Si v redu?"
To so bili trenutki, ko se mi je zazdelo, kot da me je zadela velikanska krogla sreče naravnost v moje srce! Vse, kar sem lahko naredila, je bilo, da sem poskočila, kot da prejemam čarobno žogo in z iskrico v očeh ter ljubeznijo v srcu zavpila: "JA!"

Darila, ki jih dobimo nepričakovano, so zato še bolj posebna
Ljudje, ki so naju srečali na poti, so naju opazovali z radovednostjo. Nekateri so gledali presenečeno, drugi so na obrazu imeli ironični izraz. Takoj, ko sva dosegla tabor na 3800 metrih, je začel padati prvi sneg. Glede na vremensko napoved sneg ni bil predviden vsaj še nekaj tednov. Bil je mesec junij. Pogledal me je z nasmehom: "Obožuješ sneg, ali ne? Mati narava pošilja darilo zate."

Pogledala sem ga in nisem dojela, kaj mi je dejansko želel povedati. Saj mu nikoli nisem povedala, da mi je všeč sneg. Potem sem se spomnila prejšnje noči, ko sem v trgovini zagledala fotografijo zasneženih vrhov Himalaje. Ob pogledu nanje sem dejala, kako lepo bi bilo videti te vrhove v snegu. Kljub temu da sva zaradi snega morala ostati v taboru in sva lahko pot nadaljevala šele naslednji dan, sem bila zelo vesela.

Najboljša lekcija je tista, ki se je naučimo sami
Proti večeru je postalo hladneje. Spomnila sem se dihalne tehnike, s katero je možno ogreti telo v nekaj sekundah, le z nekaj dihi. Predlagala sem Babajiju, da skupaj uporabiva tehniko, saj je skozi špranje v oknu začel pihati leden veter. Pogledal me je s skromnim pogledom in dejal, da v življenju nikoli ni meditiral. Nisem se mogla načuditi njegovi skromnosti in pripravljenosti, da se popolnoma preda mojim navodilom. Ko sem začela s predstavitvijo, je nekajkrat ponovil tehniko, kar je zahtevalo aktivacijo trebušnih mišic, nato pa me pogledal s svojimi ljubečimi velikimi rjavimi očmi in dejal: "Ampak draga moja, pravkar sva jedla."

Tako je en sam stavek povedal več kot tisoč besed. Kako sem lahko verjela, da lahko nekoga nekaj učim. Ni me ponižal ali mi dal vedeti, da ve več o meditaciji, kot si sama sploh lahko predstavljam. Ne, sočutno je igral mojo igro, dokler nisem spoznala svoje zablode. Nasmehnila sem se. Kaj drugega bi lahko storila. To je bil najlepši način, s katerim me je katerikoli učitelj kadarkoli naučil lekcije.


Ko zaupamo, ni možno izgubiti
Naslednje jutro sva se zbudila ob 4. uri zjutraj. Bilo je še temno in nebo ni bilo videti jasno. Vsi ostali vodniki in turisti so ostali v taboru. Le midva sva se odpravila naprej. Pol ure po odhodu je ponovno začel padati sneg. Sprva sva bila oba navdušena, kmalu pa je navdušenje izpuhtelo, saj je postalo zelo hladno in megleno. V nekem trenutku sva se znašla v veliki dolini, kjer je bilo možnih na tisoče različnih smeri. Levo, desno, naravnost ... Za trenutek sva se oba ustavila in pomislila sem, kako neumno je bilo od mene, da v gore nisem šla z uradnim vodnikom. Mogoče bi bilo bolje, da bi bila poslušala opozorila ljudi. V istem trenutku je Babaji ujel moj pogled, kot da bi bral moje misli in začel hoditi naravnost skozi sneg in meglo. Nikjer ni bilo poti, vendar je vedel, kam iti. Ponovno sem sebe opomnila, kako trapasto je bilo, pa čeprav samo za trenutek, podvomiti v to, čemur sem se predala.

Po nekaj urah hoje sva končno dosegla Shivin tempelj, 10 minut pred izvirom reke Ganges. Začelo je snežiti še močneje. Postalo je zelo hladno in tokrat se je tu in tam tresel tudi Babaji. Zatekla sva se v zavetje templja, da bi se vsaj malo posušila. Vprašala sem ga, ali se morda želi vrniti v tabor, vendar je vztrajal, da morava naprej, saj sva bila tik pred ciljem. Ko sva začela plezati čez skale, je pot postala zelo spolzka, saj je sneg pokrival skale. Večkrat mu je spodrsnilo in skoraj si je izpahnil gleženj. Vse skupaj se mi ni zdelo več zabavno. Ne spomnim se, kdaj sem do nekoga čutila toliko spoštovanja kot do meniha poleg sebe. Zavit je bil le v šal in obut v bombažne čevlje (brez nogavic), ki so sedaj bili popolnoma premočeni, medtem ko je hodil skozi snežni metež vse samo, da se prikloni in pozdravi božjo mater ter me pripelje do cilja. Mirno se je obrnil k meni: "Ne bo šlo. Morala se bova vrniti v tabor. Izvir reke Ganges obiščeva naslednjič, ko prideš v Indijo."

Vse postane mogoče, ko se naučimo sprejeti to, kar nam je dano
V tistem trenutku sem se počutila kot otrok, ki so mu pravkar povedali, da letos božička ne bo. To ne more biti res. Nikoli ne bom dobila še ene priložnosti, kot je ta. Ko pa sem mu pogledala v oči, sem razumela, da se ne šali. Požrla sem svoj ego in brez besed, predana, sklonila glavo ter se obrnila v smeri tabora. Iz torbe sem vzela steklenico, da bi jo napolnila z vodo iz reke Ganges. Z roko sem se dotaknila reke in izrazila hvaležnost za čudovitega vodnika in nepozabno izkušnjo. Čutila sem, kako ljubezen in hvaležnost tečeta po mojih žilah. Babaji je mirno stal poleg mene. Vstala sem, ga pogledala, pripravljena, da se vrneva. V tistem trenutku je nevihte bilo konec, nebo se je razprlo. Celotna dolina je žarela v zlati sončni svetlobi.

Obstala sem na mestu s široko odprtimi usti in strmela vanj: "Nevihte je konec! Nehalo je snežiti!" Tudi on je stal na mestu, popolnoma tiho in je le opazoval mene in mojo srečo. Nato se je nasmehnil. Nisem mogla verjeti, kar se je ravnokar odvilo pred mojimi očmi. Še nikoli v življenju nisem videla tako nenadne spremembe v naravi ali vremenu. Vse skupaj je trajalo manj kot minuto in znašla sva se v popolnoma spremenjeni pokrajini. Takšna je bila lahko le sila matere narave same.

Izgledalo je, kot da Babaji uživa v sončnih žarkih in bi si želel ostati nekoliko dlje. Začel je odvijati šal, v katerega je bil zavit. Sedel je, zaprl oči in nastavil svoj obraz soncu. Odločila sem se, da grem na vrh enega izmed hribov in naredim nekaj posnetkov. Ko pa sem prispela na vrh hriba, me je nekaj vleklo naprej. Začela sem hoditi proti izviru. Kamni so bili še vedno pokriti s snegom, tako da nisem mogla videti poti. Tu in tam sem morala splezati na vrh hriba, nato skočiti iz ene spolzke skale na drugo, medtem ko je med njima ležal prepad. Tik preden sem dosegla izvir, sem morala celo splezati na veliko skalo, ki je stala na sredini reke in nato od tam skočiti na drugo stran. Končno mi je uspelo. Izvir!

Božanskost je možno le izkusiti; nikakor je ni možno opisati z besedami
Sedla sem na eno izmed skal, medtem ko se je sneg lesketal v jutranjem soncu in je sonce nežno božalo mojo kožo. Zdelo se mi je, kot da izgubljam zavest. Moje telo je postajalo vedno bolj težko. Začela sem ponavljati sama pri sebi: "Ne, ne zdaj. Ne morem spati." Zavedla sem se, da sem se na izviru najbolj svete reke na svetu znašla popolnoma sama! Nekaj, kar v času, ko izvir obišče na stotine turistov, in ko v gore nikogar ne spustijo brez uradnega vodnika, ni bilo mogoče. Čas je obstal in ne spomnim se, kako dolgo sem sedela in zrla v reko. Zdelo se mi je, kot da je trenutek bil večen. Počutila sem se blagoslovljeno, solze so mi curkoma tekle po obrazu, medtem ko sem se zahvaljevala in vračala vse dobljene blagoslove nazaj naravi. Napolnila sem steklenico z izvirsko vodo, ki je bila polna peska zaradi snega in dežja, vendar me to ni motilo. To je bila najbolj okusna in čudežna voda, kar sem jih kadarkoli pila. Sveta voda, ki lahko ozdravi vse. Zavedela sem se, da nikoli ne bo mogoče ponoviti trenutka, v katerem sem se znašla. To je bil trenutek, ki ga ni bilo mogoče dokumentirati s fotografijo ali besedo. Uporabljene besede predstavljajo le zgolj opis tega, kar se je dejansko zgodilo na 4000 metrih visoko v Himalaji.


Vse se nenehno spreminja – tudi mi
Ko sva se začela spuščati, sva srečala prve turiste na poti do izvira, sneg je počasi kopnel. Pred nama se je pojavila skupina turistov, ki so se prejšnji dan norčevali iz Babajia. V priznavanju svoje zmote so se priklonili in mu skoraj poljubili noge. Babaji me je pogledal, kot da bi mi želel nekaj povedati. Vendar je v prostoru med nama odmevala le tišina. Nasmehnila sva se drug drugemu, saj sva popolnoma razumela situacijo in besede niso bile potrebne. Ko človek verjame in zaupa, vse postane mogoče.

Malo pred taborom sva srečala fanta iz Japonske z gorskim vodnikom. Vse, kar sem čutila, je bila Babajijeva ljubezen. Tako zelo si je želel, da bi deček potoval z nama. Ko naju je fant zagledal, se je verjetno zavedel, kaj vse je zamudil. Opazila sem, kako Babaji gleda za njim, poln ljubezni ne glede na to, kaj se je zgodilo.

Kar sem se imela možnost naučiti od preprostega meniha, ki nikoli v življenju ni meditiral, je neprecenljivo. Ponižnost, ljubezen in sočutje so tri preproste besede, s katerimi bi ga morda lahko opisala. Ko sva se bližala dolini, sem se zavedla, kako močno spremembo je v meni izzvala ta izkušnja. Definitivno nikoli več ne bom ista.


Če vas je zgodba navdihnila, imate kakršnakoli vprašanja, bi z mano želeli deliti svoje izkušnje ali se želeli podrobneje pogovoriti o katerem izmed trenutkov, mi pišite na: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate..


Nikoli ne zamudite najnovejše zgodbe in informacij!