The Original Story

V življenju se večina ljudi odpravi na vsaj eno potovanje v želji, da bi se naučili nekaj novega, izkusili veselje, našli odgovore na vprašanja in pozabili na preteklost ... Ob vrnitvi delimo svoje zgodbe, s čimer obogatimo izkušnje soljudi in predvsem razširimo lastno zavedanje resničnosti. Pred leti sem se odpravila na pot, da bi našla resnico – o sebi, svetu, in da bi ugotovila, kaj je smisel življenja na Zemlji. Upam, da vas s svojimi zgodbami navdihnem in pripomorem k vašemu širšemu zavedanju sveta.


Nazaj k izvoru
Ko sem bila stara 7 let, se mi je po glavi ves čas vrtelo eno in isto vprašanje: "Kdo sem jaz?" Kljub stalnim prizadevanjem se nikomur ni zdelo pomembno, da bi si vzel čas in z mano razpravljal o tako pomembnem vprašanju. Pri 18. letih sem se zato odpravila na potovanje, z namenom odkriti resnico. Pot me je kaj kmalu popeljala do najbolj edinstvenih koncev sveta – od najvišjih vrhov do najglobljih jam; pri čemer sem se znašla v zelo raznolikih vlogah – od prestižnih položajev do služenja revnim in nemočnim. Imela sem veliko srečo, da mi je pot prekrižalo veliko različnih vrst ljudi. Medtem ko so popolnoma razsvetljeni posamezniki v preobleki "bogov" vladali svojim spiritualnim prestolom; so mi po licih tekle solze ko so spet drugi ponižno in nesebično delili z mano vse, kar so imeli. Ne le da sem se veliko naučila, imela sem možnost izkusiti širok spekter čustev – od ljubezni do jeze, od sreče do žalosti, od poguma do strahu.

V času potovanja sem spoznala, da nič ne ostane za večno in vse, kar doživimo v nekem trenutku ne glede na to, kako neverjetno se zdi, prej ali slej izgubi svoj pomen. Kljub temu da sem obiskala veliko krajev in spoznala nešteto prečudovitih ljudi, nihče ni mogel odgovoriti na moje vprašanje. Resnica, ki sem jo iskala, je ležala v meni sami, zato sem se odločila, da več časa preživim v meditaciji, dokler končno ne najdem svojega odgovora.


Odgovor se pojavi, ko najmanj pričakujemo
Po več letih meditacije sem se počutila samozavestno in močno. Spustila in spremenila sem toliko starih vzorcev iz preteklosti, da skoraj ni bilo mogoče, da bi me karkoli lahko vrglo iz tira. Prav tako pa sem v času, ki sem ga preživela v tišini, popolnoma pozabila na svojo primarno namero –najti odgovor.

Dnevi so minevali in h koncu se je bližal še en umik tišine. V meni se je pojavil čuden občutek, kot da se zbujam iz globokega temnega spanca. Ko je zadonel zadnji gong, ki je prekinil večtedensko tišino, sem odprla svoje oči in pred seboj jasno zagledala celotno količino negativnosti, ki so jo moji priučeni vedenjski vzorci proizvedli tekom mojega življenja. Kot strup se je le-ta začela širiti skozi moje črevesje, okužila moje celotno telo, kar je povzročilo globoko in dolgotrajno bolečino. Dva dni po tem, ko nisem bila sposobna početi ničesar drugega, kot strmeti v strop in jokati, se mi je zdelo, kot da mi manjka polovica lastnega telesa. Obrnila sem se na učiteljico, da mi pomaga ugotoviti, zakaj sem se naenkrat znašla v tako globoki bedi.

Resnica boli
Ko sem sedela pred starejšo damo, ki je več kot pol svojega življenja preživela v družbi t. i. razsvetljenih mojstrov in je poznala skrivnost nesebične ljubezni ter sočutja, sem se počutila kot majhen otrok, ki ne razume ničesar. Ali je ena izmed visoko cenjenih učiteljic meditacije resnično ravnokar izustila, da je moja negativnosti nalezljiva in da bom morala biti bodisi izolirana od drugih ali oditi?

V preteklosti se je velikokrat izkazalo, da poštenost v večini primerov povzroči le zaplete, zaradi česar velika večina ljudi ne govori resnice ali jo priredi. Vendar pa sem bila jaz v terapevtskem in varnem prostoru, napolnjenim z ljubeznijo in sočutjem. Če ne tukaj, kje potem lahko človek govori resnico? S široko izbuljenimi očmi in odprtimi usti, ki jih v samem šoku od slišanih besed nisem uspela zapreti, mi je po obrazu zdrsela solza. Kot mi je svetovala učiteljica, sem vstala, se ji ponižno zahvalila za oči odpirajočo izkušnjo in zapustila sobo.

Zmedena in še vedno v šoku, sedaj okužena še z dodatnim občutkom sramu zaradi stanja, v katerem sem se znašla, sem poklicala izkušene spiritualne prijatelje, da bi mi pomagali. Na moje še večje presenečenje nobeden od njih ni imel časa, da bi mi prisluhnil ali z mano delil kanček sočutja. Vse, kar sem ujela iz njihovih monologov, je bil tehničen nasvet o tem, da je pomembno le to, da ostanem prisotna v danem trenutku.

Nesebična ljubezen – neznanec v sodobnem svetu hitrega tempa
Po večletnem skrbnem sprejemanju vseh zlomljenih duš, ki so se k meni zatekle v joku in bolečinah, katere sem modrila in z njimi nesebično delila vso svojo ljubezen, nikakor nisem mogla razumeti, zakaj zdaj, ko sem sama potrebovala nekoga, ob meni ni bilo nikogar, ki bi me bil pripravljen sprejeti, odpreti svoje roke, me držati v objemu in mi povedati, da je vse v redu. Je bilo mogoče, da kljub trenutni priljubljenosti joge in meditacije; ljubezen in sočutje, ki sta nekoč naravno prebivala v srcih ljudeh, toneta v pozabo?

V spomin na otroštvo in vso ljubezen, ki me je obdajala v tistem času, sem se ustavila v hiši starejše družinske prijateljice, ki se je iz naše vasi odselila pred mnogimi leti in je sedaj živela nedaleč stran od meditacijskega centra. Sprejela me je s toplim nasmehom. V tistem trenutku je ta stara dama, ki z mano ni bila v sorodu, niti ni bila moja najboljša prijateljica in ne moj terapevt, razširila svoje roke in me sprejela v topel, ljubeč in dolg objem. V naslednjih 10 dneh je skrbela zame, mi kuhala, me dnevno peljala na sprehod ter me vsakič pogledala s toliko ljubezni in sočutja, da se je še tako majhna misel teme ali negativnosti popolnoma raztopila, preden bi se lahko materializirala v mojih možganih. Nikoli prej nisem bila tako hvaležna kot v tem trenutku. Počasi so se mi vrnili čuti, moj um je postajal vedno bolj bister, ponovno sem se smejala. Čeprav ta gospa nikoli ni izvajala nobene oblike joge, kot jo poznamo danes na zahodu, je predstavljala popolno poosebitev le-te. Ko sem bila z njo, sem se počutila kot redek diamant, za katerega je skrbela z vsem, kar je vedela in znala – s svojim čistim srcem in celotno osebnostjo.


Nihče in nič ne more spremeniti tega, kdo v resnici smo
Spomnila sem se stare učiteljice meditacije, ki je za mano kričala z dvignjeno palico v zraku, ko sem igrivo skakala po dvorišču ob koncu tišine: "Prosim, ne tekajte okoli, saj bodo ljudje še mislili, da se vam je kaj hudega zgodilo!" V tistem trenutku sem dojela, da ne glede na to, kaj se zgodi tekom našega življenja, je v vsakem od nas delček, ki se nikoli ne spremeni. Bilo je v tem trenutku, ko sem razprla roke v nebo, se široko nasmehnila in odvrnila: "Žal mi je, vendar tudi če se zelo potrudim, to sem jaz, zato ne morem, niti nimam razloga za spremembo!"

Resnica je bolj preprosta, kot mislimo
Bilo je tam v istem trenutku, ko sem sprejela dobljen odgovor. Več let sem iskala nekaj več tam zunaj, znova in znova poskušala najti resnico tam, kjer me je čakalo vedno novo razočaranje. Zapustila sem čudovito pokrajino, svoj dom, kjer mi je bila dana čudovita in zelo ljubeča družina, ker moji starši niso mogli odgovoriti na moje vprašanje o tem, kdo sem; pa vendar so mi dali vse, kar je bilo v njihovi moči, predvsem pa svojo nesebično ljubezen. Po vrnitvi domov sem spoznala, da smo tu na Zemlji, da doživimo lepoto svojega življenja, delimo ljubezen in sočutje ter se povežemo z našim resničnim jazom na kakršenkoli način najbolje zmoremo in znamo. Resnica je bila tako enostavna, da sem ji stežka verjela. Vendar je.

To je bil trenutek, ko sem se odločila deliti resnične zgodbe o resničnih ljudeh raje kot o slavnih mojstrih in čudežnih delavcih, ki sem jih spoznala na svojem potovanju po Himalaji. Moji najbolj dragoceni spomini ne vključujejo znanih ljudi ali razsvetljenih mojstrov, katere sem prav tako srečala na svoji poti, temveč so to trenutki, ki sem jih preživela skupaj s preprostimi, neznanimi ljudmi, ki so me naučili največ.


Zgodbe, ki spodbujajo, da izkusite čisto, resnično, nesebično ljubezen tam, kjer ste
Upam, da bodo vsaj nekatere izmed zgodb v vas prižgale iskrico sprememb. Želim vas spodbuditi, da odprete svoje oči in pogledate okoli sebe s hvaležnostjo, opazujete ljudi v svojem okolju in skušate razumeti, kaj se od njih lahko dejansko naučite. Vzemite si čas, ostanite v družbi ljudi, ki vas obdajajo in izkusite sebe, medtem ko ste z njimi. Zagotavljam vam, da bo to ena izmed najboljših naložb, ki ste jih kadarkoli naredili.

Če vas je zgodba navdihnila, imate kakršnakoli vprašanja, bi z mano želeli deliti svoje izkušnje ali se želeli podrobneje pogovoriti o katerem izmed trenutkov, mi pišite na: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate..


Nikoli ne zamudite najnovejše zgodbe in informacij!