The Abode of God

Ali obstaja kraj na svetu, ki bi ga Bog imenoval svoj dom? Če je odgovor pritrdilen, verjetno ni boljšega mesta za začetek iskanja le-tega, kot je v Indiji. Država, kjer ljudje iz različnih religij sobivajo v miru; kjer jutranja molitev predstavlja del vsakdana in so bogovi vključeni v vse dnevne aktivnosti, tako na delovnem mestu kot doma. Biti menih predstavlja priznan položaj, ne pa dejanje norosti kot na Zahodu, za vsakim vogalom stoji tempelj, posvečen določenemu božanstvu. Vendar je resnično mogoče najti Boga v Indiji? In če ne tu, kje sploh?


Ko dirka do cilja ukrade čarobnost sedanjega trenutka
Bilo je čudovito jutro, ko sem se znašla na višini 3300 metrov, kjer naj bi začela svoj prvi tako imenovani duhovni pohod. Lepota narave me je popolnoma prevzela; tako čista in tiha. Nisem imela občutka, da sem v Indiji, temveč se mi je zdelo, kot da sem doma. Slapovi so doneli tako čarobno, da so mi ob samem pogledu nanje po licih drsele solze, zvok bučanja vode je bil tako glasen, da v trenutku ustavi um. Prišla sem do jame, v kateri je živel starejši menih. Povabil me je na čaj, vendar nisem imela časa. Mudilo se mi je v višave, kjer je stal glavni tempelj, obljubila sem mu, da ga obiščem na poti nazaj. Nisem vedela kaj, vendar je bilo nekaj posebnega na njem. Bil je častilec Boga Shive – Boga vseh bogov.

Sonce je vzšlo. Po več urah hoje v hrib sem opazila, kako večina drugih pohodnikov mimo mene drvi, medtem ko so nekateri gor in dol celo tekli. Da ne omenjam Indijcev, ki tekajo v hrib kar v natikačih. Mimoidoči so drug drugega pozdravljali z "Jai Mata Di" (sanskrt beseda, ki pomeni: "Želim vse najboljše vsemogočni materi in hvalim njeno slavo."), kot da nagovarjajo mati naravo v vsakem od nas. Počutila sem se kot boginja, prejemajoča toliko nasmehov mimoidočih v prisotnosti prečudovite narave. Bila sem zelo hvaležna, da sem imela možnost biti tam.

Starodavni templji, uporabljeni kot oder za božansko maškarado
Počasi sem se bližala izviru ene izmed najbolj svetih rek Himalaje in njenemu templju. Ko sem vstopila v tempelj, me je menih zgrabil za roko in me popeljal do oltarja. Ker sem bila tujka, so si od mene vsi obetali veliko denarja, zato so vsi z mano želeli narediti sveti obred ali Pujo. Obisk templja za duhovni namen je začel izgubljati svoj pomen tudi v Indiji. Kasneje so mi povedali, da ljudje iz oddaljenih koncev Indije v ta tempelj letijo s helikopterjem (le-tega si tudi jaz kot tujka ne bi mogla privoščiti), hitro vstopijo v tempelj, plačajo obred ali Pujo, prosijo za odpuščanje in še več bogastva ter se vrnejo nazaj k opravljanju svojega posla.

Po nekaj minutnem ritualu sem se počutila zlorabljeno. Zdelo se je, kot da smo v vojni in je potrebno zadevo opraviti čim hitreje. Po končanem obredu so me hladno odrinili, brez da bi mi dovolili minuto za počitek v tišini. Odpravila sem se v drugo sobo, sedla na tla, zaprla oči in se poskušala pomiriti. Menihi so me gledali, kot da sem popolnoma nora. Slišala sem jih govoriti o meni kot tudi njihovo posmehovanje. Enostavno nisem bila zmožna razumeti sveta. Če so res bili menihi, kako to, da so svoj čas raje zapravljali za klepet in se smejali, kot da bi molili, se posvečali meditaciji in vodenju ljudi.

Velik spiritualni posel ne raste le v Evropi, ampak tudi v zibelki, kjer se je vse začelo. Manipulacija in korupcija sta prisotni na vsakem kotičku. Pranje možganov in vsiljevanje občutka krivde ljudem, da bi plačali več in s tem sprali svoje grehe ter se izognili božji kazni, predstavljata del vsakdana.


V svetišču matere narave
Žalost in osamljenost sta preveli moje telo, ko sem stopala čez most v svetišče matere narave. Ko sem se vzpenjala po strmem pobočju, da bi se približala dejanskemu izviru svete reke, skrite v visokih skalah, se je pred mano pojavilo prečudovito drevo. Obstala sem kot okamenela, saj je to prečudovito drevo, ki je rastlo iz snega v visokih gorah Himalaje, bilo prekrito s cvetjem. Po celem dnevu hoje je bilo to edino drevo, ki je v tem času cvetelo. Približala sem se in poduhala cvetove. V rokah sem še vedno držala vrečico kuhanega riža, ki sem ga ob začetku obreda postavila v vročo vodo naravnih vrelcev in ga dobila v dar ob koncu le-tega. Nisem ga želela pojesti sama, temveč sem ga želela nekomu podariti. Odprla sem vrečico in jo razprostrla pod drevesom. Sedla sem pod drevo in začutila prisotnost matere narave. Solze so mi tekle po licih, ko sem spoznala, da sem ravnokar prejela božanski blagoslov brez pomoči duhovnika/meniha. Zdelo se je tako pristno in čisto, da sem dojela, da je resnična božanska sila vedno v celoti prisotna v naravi. Da bi jo doživeli, ne potrebujemo posrednikov, samo odkrito željo.

Stvari se zgodijo šele, ko smo jih sposobni jasno vizualizirati
S hvaležnostjo v srcu sem nadaljevala svojo pot do izvira reke, saj sem si resnično želela dobiti nekaj kapljic vode iz slapov. Že na prvem delu je bilo zelo težko prečkati reko, le-to bi morala prečkati ponovno, če bi želela priti do slapov. Vsekakor je bila reka preširoka za skok čeznjo, vendar je nedaleč stran od mene v reki ležalo široko deblo, ki ga je do polovice zalivala voda. Obnašala sem se kot majhen kužek, hodila v krogu in si skušala predstavljati, kako kot vila z lahkoto skočim na drugo stran reke. V moji domišljiji je bilo vse zelo preprosto in že sem bila na drugi strani. Vendar sem v resnici še vedno hodila v krogu in nisem zaupala ne sebi ne svoji domišljiji. Potem pa se je nekaj premaknilo v meni.

Jasno sem videla sebe, kako hodim po deblu drevesa in stopam na drugo stran reke. Vizija je bila tako močna, da sem začela verjeti, da je resnična. Sezula sem svoje čevlje in se premaknila. S seboj sem imela svoj nahrbtnik, napolnjen z dokumenti, denarjem in vsem, kar sem potrebovala za pot, vendar mi ni bilo mar. Kot sem si predstavljala, sem postavila eno nogo na sredo debla. Ledena voda se je zlila čez mojo nogo, njen tok je bil zelo močan. Takoj, ko sem našla ravnotežje, sem zavihtela drugo nogo in kot vila lahkotno skočila na drugo stran reke. Nikoli nisem verjela, da bi lahko bilo tako preprosto. Dejansko je bil strah tisti, ki mi je pustil verjeti, da je zapleteno.

Ob poslušanju grmečega zvoka vode sem izkusila popolno tišino v sebi
Nadaljevala sem pot proti slapovom. Bolj ko sem hodila v notranjost mimo ogromnih skal na vsaki strani, manj vidna je postajala dolina za mano. Bilo je, kot da so se ob vstopu v ta poseben prostor za mano zaprla vrata. Nikogar ni bilo tam razen mene in gromkega zvoka slapov. Njihovo bučanje je bilo tako močno, da nisem slišala ničesar. Celotna površina se je tresla od vodne sile, ki se je v padcu dotikala skal. Moje telo se je začelo tresti in solze so mi začele spontano liti po licih.

Ljudje so mi začeli slediti, vendar nihče ni upal prestopiti drvi na drugo stran reke. Samo zrli so vame. V tistem trenutku sem spoznala, da na svetu obstaja ogromno različnih vrst templjev, vsak od njih pa ponuja točno tisto, kar posamezniki iščemo. Ta dan sem bila srečna izbranka jaz, nikakor pa ne vem oceniti, kako dolgo sem ostala v tem čarobnem templju.

Vsakdo je popolnoma sam na svoji poti
Ko se je za mano na tleh raztreščil velik kamen, sem razumela, da je prišel čas, da se vrnem. Ljudje so še vedno kot vkopani stali na drugi strani reke in zrli vame, namesto da bi mi podali roko in mi jo pomagali prečkati. Nisem mogla verjeti. To je bil trenutek, ko sem spoznala, da vsak od nas stoji popolnoma sam na svoji poti. Sama z eno nogo na sredi debla in z drugo v skoku preko reke. Uspelo mi je. Počutila sem se kot lahko belo pero, tako svetlo in čisto, da jo veter z lahkoto ponese čez reko. Vse se je zdelo kot sanje.

Postanemo to, kar mislimo o sebi
Približal se mi je postaven mladenič. Njegov pogled je bil poln občudovanja: "Kako ti je to uspelo? Sam si ne bi mogel niti predstavljati, da prečkam to reko, saj se v mojih mislih deblo neprestano vrti. Mislim, da me je preveč strah, da bi lahko naredil nekaj takega, kar si storila ti."

Z nasmehom na obrazu sem odvrnila: "Ampak ti si Indijec! In fant. Vi delate stvari, ki jih mi Evropejci niti umisliti ne zmoremo! In vendar je tako lepo tam na drugi strani. Pojdi in poglej. Premagaj svoj strah. To je samo čustvo, deblo se ne vrti. Vredno je."

Poslovila sem se in nadaljevala pot v dolino. Toliko stvari se je zgodilo, da se je moj um popolnoma ustavil. Počutila sem se, kot da sem pod vplivom droge. Najbolj naravne droge, ki se imenuje ljubezen. Lebdela sem, pela, plesala, popolnoma predana in prežeta z občutkom sreče. Vse samo kot posledica obiska te čudovite reke in preživetega časa v naravi.


Ko srca govorijo, besede niso potrebne
Na poti v dolino sem se ustavila pred jamo starega meniha. Ponovno me je povabil k sebi. Zdelo se mi je čudno, vendar sem se odločila, da sprejmem njegovo povabilo. Sprva sva samo sedela in gledala drug drugega, saj ni govoril angleško. Ponudil mi je čaj, ki sem ga vljudno odklonila. Kaj kmalu sem opazila, da mu je bilo neprijetno, saj ni vedel, kaj naj mi ponudi. Bilo je nekaj posebnega na njem. Tako naravno se je zdelo sedeti tam z njim. V roki je držal ogrlico iz biserov, ki je poznana pod imenom mala. Uporablja se jo v namene meditacije oziroma pri ponavljanju mantre. Ob pogledu na malo se nikakor nisem mogla zadržati in sem ga vprašala, če morda meditira.

Pogledal me je z nasmeškom na obrazu in nato začel iskati nekaj v eni izmed torb. Dal mi je dva ogromna albuma, napolnjena s slikami. Večina slik je bila iz njegove mladosti, na katerih je njegovo telo bilo pobarvano z belim praškom, kar je značilno za obrede iniciacij. Ob gledanju slik sem dojela, da je že od rane mladosti menih. Zaprla sem albume in zrla vanj. Bil je zelo preprost človek. V jami, ki jo je verjetno sam izklesal iz kamna, je živel sam iz dneva v dan. Ljudje so mu prinašali vodo in hrano, on pa je cel dan molil, meditiral in delil blagoslove ljudem, ki so hodili mimo. V nikogar ni silil, niti prosil za denar. Dajal je občutek, kot da ne potrebuje ničesar. Popolnoma je bil predan svojemu delu in svojemu življenjskemu namenu. Popolnoma drugačen od duhovnikov v templju na vrhu hriba. V njegovi jami sta vladala mir in spokojnost.

Vsi si želimo biti del sreče
Nato se je za mano začelo nekaj premikati in ugotovila sem, da je to bil eden od njegovih pomočnikov, ki se je prebudil. Skuhal je malo vode, nato pa smo vsi skupaj pili čaj. Ponudila sem jima piškotke, ki jima niso bili najbolj všeč, verjetno zato, ker so bili veganski, a menih je bil vljuden in je piškot vseeno pojedel. Mladenič mi je snel sončna očala in si jih nadel. To je bil pravi čas za sproščeno slikanje, saj smo bili vsi trije polni radosti. Počutila sem se popolnoma sproščeno v tej preprosti jami starega meniha in v družbi njegovega mladega pomočnika. Smejali smo se kot majhni otroci, nedolžno in prisrčno. To je bil eden tistih trenutkov, ki si jih človek želi za vedno vtisniti v spomin. Zdelo se mi je, kot da se smejem z mlajšim bratom, medtem ko je v sredi gorel ogenj in naju je menih Shive resno opazoval izza svojih velikih temnih obrvi. To je bil eden izmed najbolj naravnih trenutkov sreče v mojem življenju. Radost je napolnila jamo, znova sem se počutila kot majhen otrok.

Približala sta se dva policista, sedla na klop in opazovala, kaj se dogaja. Razumela sem, da je prišel čas slovesa. Želela sem ostati dlje, vendar kot pravi stari rek: "Sladki trenutki so sladki predvsem zato, ker so kratki."


Če vas je zgodba navdihnila, imate kakršnakoli vprašanja, bi z mano želeli deliti svoje izkušnje ali se želeli podrobneje pogovoriti o katerem izmed trenutkov, mi pišite na: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate..


Nikoli ne zamudite najnovejše zgodbe in informacij!